Odslej bo pa vse drugače, saj tako kot je bilo, ni več dobro in prav

Spreminjamo zunanje pogoje (kraj bivanja, delovno mesto, celo »ljudi«…), velikokrat pa predvsem sebe, svoje razmišljanje, svoj pogled na svet…Brez tega ne bi preživeli.

Spreminjamo tisto, kar je v nas ali/in kar je okoli nas. SPREMEMBA je v zares težkih situacijah edina rešilna bilka. Ko človek rešuje sebe, je sprememba, poleg ČASA, naša velika zaveznica.         

Vam je znano?  

Če smo v »dobrem«, obdobju, ko vse, vsaj približno deluje, pa sprememb večinoma nočemo. Za silo vozimo skozi življenje, malo se pritožujemo, komentiramo, da bi lahko bilo drugače, ampak naslednji dan spet delamo enako kot včeraj. Potreb po spremembi pravzaprav ne čutimo.  

Kontakte poslovnih partnerjev še vedno vodimo v Excelu.

Vsak dan poslušamo nepotrebne komentarje sodelavcev o drugih. Ni vam všeč. Včasih smo tiho, včasih celo kaj pripomnimo ali pokomentiramo.    

Govorimo »polomljeno« angleščino, nekako se sporazumevamo. Že 20 let.

Ob vpeljevanju novosti v organizaciji se pričnejo ugovori, da je pač dobro tako, kot je. »Z novostmi se le izgublja čas« se slišijo argumenti. Na koncu bomo spet delali »po starem«.

Kakšna je resnica? 

Voda, ki priteče mimo nas, priteče le enkrat. Le enkrat smo stari 21 let in 56 dni, le enkrat gremo prvič v prvi razred, na Triglav…

Ničesar v življenju ne moremo zadržati ali ponoviti na povsem enak način. Priznam, da bi včasih rada svoje življenje pospravila v »malo škatlico«, da ne bi bilo nobenih presenečenj. Po nekaj dneh pa bi se zagotovo pričela dolgočasiti in bi si želela sprememb.

Kakšen odnos imate do sprememb? 

• Čutite veliko potrebo, da se nekaj spremeni, premakne, da se nekaj dela drugače. Pri spremembah, ki so nujne in ki so v vaši moči, ne oklevate. Lotite se jih brez izgovorov. Težko vam je, če na te spremembe nimate vpliva.   

• O želenih spremembah govorite s figo v žepu. Oznanjate potrebnost sprememb, a ko je potrebno narediti korak vstran, ga raje ne bi. Velikokrat se ujamemo v lastno past. Prav najbolj glasni zagovorniki sprememb v organizaciji, v praksi velikokrat sklonijo glave in stopijo v zadnje vrste. O spremembi je, kot verjetno že vsi vemo, lažje govoriti, kot jo narediti.   

• Se ob napovedih sprememb s strani vodstva vprašate: »Zakaj pa ni več dobro tako, kot delam že 25 let? Saj stvari funkcionirajo, delo je narejeno. In to dobro.«  Si predstavljate zaposlene npr. 25 let nazaj, ko so jim rekli, da morajo uporabljati  računalnik? Gotovo so bili trdno prepričani, da računalnika ne potrebujejo. Pot do sprememb je takrat, ko potrebe po spremembi še ne čutimo, najdaljša in najtežja. 

Protislovje sprememb 

Ob spremembah v sebi doživljamo temeljno protislovje. Sprememb si želimo, saj ne moremo delati stvari vsak dan enako. To nas duši. Saj poznate občutek ujetosti v dnevne rutine, kajne? 

Po drugi strani pa se sprememb bojimo, saj ne vemo kaj nas čaka. Sprememba prinaša neznane stvari in neznanega se človek boji. 

V katero smer bo tehtnica pretehtala, je odvisno od človeka. 

Jutri si na delo prinesem zdravo malico, delala bom vaje za hrbtenico, ker ves dan le sedim, ne bom več odlašala z delom, ki mi ni všeč, nehala bom komentirati delo sodelavcev… 

Globoko v sebi vemo, da teh spremembe (še) nismo zmožni takoj realizirati. Spremembam se v tej fazi izogibamo, iščemo izgovore, čakamo na »push« iz okolja, prelagamo…Po domače povedano, nam je še »preveč dobro«, da bi naredili korak. 

Ta notranji boj med nujnostjo in izogibanjem pa v resnici zahteva ogromno naše dragocene energije. 

Zakaj se sprememb bojimo? 

»Sprememba je dejanje ali proces, v katerem nekaj postane drugačno.« 

Na podzavestni ravni ljudje spremembo povezujemo s tem, da nam bo nekaj odvzeto. Zato se spremembam pogosto izogibamo. Dokler niso res nujne, se jih celo bojimo. Tudi če naj bi bile spremembe prijetne, se nam v podzavesti pogosto zastavlja vprašanje: »Kaj pa, če…?« 

Sprememba zahteva, da presežemo nekatere svoje vzorce. Začeti moramo delovati drugače. Narediti moramo nekaj, česar nas je (najbolj) strah. Počutimo se nemočne, ujete, prestrašene.  

Kaj se zgodi, če… 

Nerealno je pričakovati, da se bodo spremembe zgodile, če ničesar v svojem  vedenju ne spremenimo, če delamo vse enako kot včeraj. 

Če koraka naprej, drugam, vstran… ne naredimo, se ene in iste situacije v življenju ponavljajo znova in znova. Postanemo sužnji, lahko tudi destruktivnih, navad, izkoriščanja drugih, svoje »cone udobja« ali drugih pasti.  

Če pa naredimo ta korak, se nam odprejo nove možnosti, novi svetovi, novi odnosi, nove dimenzije razmišljanja in delovanja. 

Potrebo po spremembi je potrebno najprej ozavestiti. Veliko časa preteče, preden se sploh zavedamo, da bomo brez sprememb, do konca življenja, le stali na mestu oziroma tiščali glavo v pesek. Ko zaznamo potrebo, se zavemo, da nekaj v našem življenju, v okolju, na delovnem mestu, ni več v ravnovesju. Takrat občutimo notranjo napetost. Ta pa je naša najmočnejša sila, ki nas lahko premakne naprej. Izkoristite jo, saj je korak do sprememb takrat najmanjši.   

Za vpeljavo sprememb v podjetju je potreben sistematičen pristop. Zaposleni bodo sledili, če bodo spremembe zaznali kot potrebne. Vse spremembe se najprej pričnejo v glavi, kajne? Za osveščanje o potrebnosti sprememb lahko starejše zaposlene vključite v izobraževalni program, ki ga pripravimo v okviru projekta KORAK - Kompetence za razvoj kariere 2018–2022. Operacijo sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Vse velike spremembe se pravzaprav začnejo z majhnimi koraki, zato ne bodimo preveč strogi do sebe in drugih.    

Za vas piše: 

JANA MLAČNIK

Po izobrazbi diplomirana andragoginja z magisterijem iz kadrovskega managementa.  Že celo svojo kariero se kali na področju izobraževanja odraslih, vodila je delavnice vseživljenjske karierne orientacije, spretna je v pripravi prijav na evropske projekte.  Svetuje podjetjem s področja razvoja kadrov, sodeluje je pri vsebinski pripravi orodij za ugotavljanje motivacije in merjenje kompetenc po metodi 360, izvaja testiranja oziroma individualna svetovanja za zaposlene v podjetjih. Pripravi vam program izobraževanja, ki bo odgovoril na vaša pričakovanja in je poln konkretnih nasvetov, ki jih boste že naslednji dan preizkusili pri svojem delu. Vodi področje dela s podjetji na Cene Štupar - CILJ.

Jana je svetovalka v projektu Svetovanje za zaposlene, koordinatorka programov projekta KORAK - Kompetence za razvoj kariere. 

Oba projekta sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Sodelavci o Jani:

• Vrzi izziv pred Jano in dobil boš preskakovalca ovir. Jaz ji ljubkovalno rečem buldožer. Jana s svojo vztrajnostjo pride povsod in doseže marsikaj, a vseeno pri tem ostaja mehka in prijazna. Zato jo tudi občudujem. Je vestna, marljiva, natančna, organizirana in v meni zbuja potrebo po tem, da postanem boljša različica sebe.
• Rada ima sladkarije, a se jim trudi upreti.
• Predana delu, ideji, za katero stoji, usmerjena v akcijo (spodbujevalec).
• Je odličen strateg, projekte zgradi na trdnih temeljih, tako da je njihova uspešnost zagotovljena. Deloholik,  a izredno prijetna sodelavka in sogovornica. 

Jana je dosegljiva na:

jana.mlacnik@cene-stupar.si,

031 729 908