Zaradi njega osvajam aplikacije, nebo nad Tokiom pa je spet modro

Odvisnost od informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) je v tem trenutku ogromna. Predvsem tisti, ki delamo od doma, brez nje ne bi zmogli. To spoznanje je kar malce srhljivo.

Strokovnjaki napovedujejo, da bo naša (bližnja) prihodnost izrazito usmerjena v digitalizacijo. Če se prej nismo dobro zavedali, da je to kompetenca prihodnosti, se tega močno zavedamo sedaj.  Že pred tem stanjem, so podjetja za zaposlene naročala izobraževanja za uporabo pametnega telefona ali pa Googlovih aplikacij. Podjetja se že zavedajo, da zaposleni potrebujejo skrbno izbrana digitalna znanja, ki imajo visoko uporabno vrednost.

Trenutno smo skoraj vsi v intenzivnem obdobju digitalnega »samoučenja«. 

Znajdi se (z IKT tehnologijo) kakor veš in znaš! Zaradi potreb dela od doma in velikokrat tudi novega načina šolanja naših otrok.

Zaradi nje smo v skorajšnji coni preživetja. Če je ne bomo obvladali, ne bomo preživeli. Je naš edini stik s svetom. Za nameček, nam, zaradi samoizolacije, ne more nihče pomagati. Prepuščeni smo sami sebi.

Izplavaj, drugače se boš utopil! Taka je moja izkušnja s tehnologijo. Sem generacija, ki je mladost preživljala v gozdovih, z žogo na travnikih. Sem iz časov, ko sem še gledala črno belo televizijo. Tehnologija ni moja zaveznica. Vzbuja mi strah. Strah, da kaj napačno pritisnem, strah, da se vse »sesuje«. Težko mi je mlajše sodelavce vprašati kje je gumb, ki ga ne vidim, vsi ostali pa ga.

V torek smo iz šole prejeli obvestilo, da moramo v nekaj urah pripraviti vse potrebno za delovanje spletnih učilnic otrok v E-asistentu in v video sobah.  Priznam, vročina me je oblivala, panika me je grabila. Nisem razumela navodil. Stikamo glave, poskušamo, razmišljamo. Midva z možem in vsi otroci. Pišem razredničarki.  Odgovora ni. Tudi sama je starejša. Poslala je le kontakt od podpore. Seveda smo uspeli. Bili smo na robu preživetja. Da, tudi navodila niso bila točna, poslali so napačna gesla.

V slabih štirih tednih sem se logirala in uporabljala 28 orodij, spletnih učilnic, aplikacij, portalov...  Za potrebe svojega dela in za učenje otrok na daljavo. Za preživetje družine!

Ni boljšega učitelja kot situacija, ki od mene zahteva učenje. Takoj, zdaj. Kako naj pustim otroka, da edini v razredu ne bo dostopal do gradiva, ker se mama ne zna logirati ali  jo je strah računalnika? Če to ni dobra motivacija, ne vem kaj je.

Če bi se morala trenutno opisati z nekaj besedami, bi najprej uporabila besedo aplikant. Da, aplikant sem! Delo sedaj obvladam vsaj za dobro štirico.       

Ne morem se znebiti občutka, da je virus oziroma posledična samoizolacije, naš velik učitelj. Ne le strog učitelj digitalizacije, ampak učitelj o tem kaj je pomembno v našem življenju.   

Ne moremo potovati. Ne moremo na Bled ali v Portorož »na sončka« in na kavo. Ne moremo »šopingirati«. Časa ne moremo preživljati v nakupovalnih centrih. Ne moremo v gostilno na kosilo, ne v savno, ne na fitnes, ne v diskoteko, ne na koncert.

Doma smo! Sami si kuhamo, sami vse postorimo. V tem času se nam je pokvarilo črpališče, potem še grelec vode. Zgodba o tem kako smo ju popravili, je dolga in zelo zanimiva.

Glasbo poslušamo doma, filme gledamo iz domačega kavča. Verjetno se vsak loti nečesa, česar se sicer ne bi. Mislim, da je ni družine, ki ne bi v teh tednih spekla kruha.

Številni urejajo vrtičke. Tudi sama ga imam. Mož je šel v kmetijsko zadrugo po sadike. Ljudi je bilo ogromno. Vračamo se nazaj k naravi. Kaj, če ne bo hrane ali bo zelenjava zelo draga?  Bom letos raje kar sam kaj posadil!  

Iz televizije, iz telefonov nas opominja napis OstaniDoma. Prej so nas reklame vabile na vse možne aktivnosti, le da ne bi ostali doma. Številni sosedje, so ob vikendih naložili kolesa na streho avtomobila in se odpeljali drugam, kjer so kolesarili. Sedaj se na kolo usedejo pred domačimi vrati in se vozijo po domačem terenu.  Ne gredo tekat okrog Blejskega jezera, dobra je vaška cesta.

Kljub  zavesti, da onesnažujemo okolje, se nismo ustavili. Sedaj smo se. Sama sem v 4 tednih le enkrat sedla v avto. Prebivalci Tokia končno spet vidijo modro nebo.  

Moji otroci ostajajo vedri, starejša dva se res veliko smejita. Več kot prej. Več se igrata skupaj. Najmlajši sin si je namesto »usmerjenega in sistematičnega« igranja v vrtcu, izbral moževo orodje, s katerim se igra ves dan. Zvečer brez njega ne zaspi.  

In gre. Zares gre.  

Manj je več. Druga beseda, ki bi jo, poleg aplikanta, še zapisala o sebi, je vračanje  k preprostemu življenju. Poenostavljanje stvari.

Taki ali drugačni pretresi so v zgodovini človeštva stalnica. Bile so vojne, kuge, poboji, revolucije, finančni zlomi. Ni bilo hrane. Odkar pomnim, živim (pre)dobro. Vse smo imeli, vse nam je bilo na voljo, vse dosegljivo.  

Ali se bo način našega življenja odslej bistveno spremenil, ne vem. Ničesar ne bomo napovedovali ali ugibali. Oči in ušesa naj bodo odprta na široko, možgani na preži.  Kaj se bo posameznik naučil iz te zgodbe, je odvisno od njega. Moje življenje zagotovo ne bo več enako kot prej. Spremenila sem se. Digitalizacije me ni več strah. Prav tako tudi ne vseh omejitev življenja. Ne potrebujem veliko materialnih stvari in znam živeti preprosto. Skromnost pa je bila že doslej naša družinska vrlina.

Ali že razmišljate o digitalnih znanjih vaših zaposlenih? Več o tem kako izvajamo delavnice digitalnega opismenjevanja, si oglejte tukaj. Če bi radi več informacij  o konkretnih delavnicah (npr. učenje uporabe aplikacij, telefona,   vodenja osebnih financ idr.), nam pišite na jana.mlacnik@cene-stupar.si. Lahko vam pomagamo tudi pri vzpostavitvi mentorskega sistema v podjetju. Več o tem, najdete tukaj.

Za vas piše: 

JANA MLAČNIK

Po izobrazbi diplomirana andragoginja z magisterijem iz kadrovskega managementa.  Že celo svojo kariero se kali na področju izobraževanja odraslih, vodila je delavnice vseživljenjske karierne orientacije, spretna je v pripravi prijav na evropske projekte.  Svetuje podjetjem s področja razvoja kadrov, sodeluje je pri vsebinski pripravi orodij za ugotavljanje motivacije in merjenje kompetenc po metodi 360, izvaja testiranja oziroma individualna svetovanja za zaposlene v podjetjih. Pripravi vam program izobraževanja, ki bo odgovoril na vaša pričakovanja in je poln konkretnih nasvetov, ki jih boste že naslednji dan preizkusili pri svojem delu. Vodi področje dela s podjetji na Cene Štupar - CILJ.

Jana je svetovalka v projektu Svetovanje za zaposlene, koordinatorka programov projekta KORAK - Kompetence za razvoj kariere. 

Oba projekta sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Sodelavci o Jani:

• Vrzi izziv pred Jano in dobil boš preskakovalca ovir. Jaz ji ljubkovalno rečem buldožer. Jana s svojo vztrajnostjo pride povsod in doseže marsikaj, a vseeno pri tem ostaja mehka in prijazna. Zato jo tudi občudujem. Je vestna, marljiva, natančna, organizirana in v meni zbuja potrebo po tem, da postanem boljša različica sebe.
• Rada ima sladkarije, a se jim trudi upreti.
• Predana delu, ideji, za katero stoji, usmerjena v akcijo (spodbujevalec).
• Je odličen strateg, projekte zgradi na trdnih temeljih, tako da je njihova uspešnost zagotovljena. Deloholik,  a izredno prijetna sodelavka in sogovornica. 

Jana je dosegljiva na:

jana.mlacnik@cene-stupar.si,

031 729 908